Zakaj bi moralo vsako sodobno delovno mesto zaposlenim pomagati do nosljive naprave

Pred desetimi leti so bile nosljive naprave zanimivost na zapestjih triatloncev in navdušencev nad merjenjem samega sebe (quantified self). Danes so verjetno najbolj osebna tehnologija, ki jo človek ima. Ura na zapestju, prstan na prstu ali obliž na prsih vedo, kdaj ste slabo spali, kdaj vaš srčni utrip v mirovanju narašča proti vrednostim, ki nakazujejo bolezen, in kdaj se vaš stres po težkem sestanku v resnici ni zmanjšal. Takšno zavedanje spreminja vedenje – vedenje pa je prav tisto, na kar delodajalci že zadnji dve desetletji poskušajo vplivati s proračuni za dobro počutje.

Argument, ki ga želimo predstaviti v tem članku, je preprost. Če je podjetje pripravljeno plačati za razkošen kavni aparat, ergonomski stol ali subvencijo za fitnes, bi moralo biti pripravljeno tudi vsakemu zaposlenemu, ki si to želi, priskrbeti nosljivo napravo. Donos ni teoretičen. Ljudje, ki svoje podatke dejansko vidijo, se običajno bolje odločajo glede spanja, gibanja in regeneracije, te odločitve pa se na delovnem mestu pokažejo v manj bolniških dneh, stabilnejši energiji in bolj zdravem odnosu do dolgih ur, ki jih intelektualno delo včasih zahteva.

Tihi vzvod produktivnosti, ki se skriva na očeh

Večina programov dobrega počutja na delovnem mestu se še vedno vrti okoli tega, kar ljudje počnejo v pisarni: stoječih miz, skled s sadjem, občasne ure joge. Nič od tega ni slabo, a vse se konča ob petih popoldne. Nosljiva naprava ne. Z zaposlenim gre domov, z njim je pri večerji, v spanju, čez vikend, v družinskem stresu in pri nočnem brezciljnem drsenju po zaslonu. Prav tam so vzvodi dolgoročnega dobrega počutja.

Ko oseba vidi, da se ji je srčni utrip v mirovanju po tednu poznih noči zvišal za pet utripov na minuto ali da njena variabilnost srčnega utripa pada, odkar se je začel stresen projekt, podatki prepričevanje opravijo namesto vas. Noben plakat kadrovske službe, nobena spodbuda vodje, noben opomnik v Slacku ni tako prepričljiv kot graf lastnega telesa, ki pove resnico. Ta povratna zanka je bistvo.

Za delodajalce je izračun preprost. Nosljiva naprava srednjega razreda stane manj kot en sam obisk zasebne klinike. Podjetja, ki napravo subvencionirajo – tudi le delno, tudi kot enkratno ugodnost –, dobijo vedno delujočo infrastrukturo za spreminjanje vedenja za delček tega, kar v resnici stanejo coaching, ergonomski pregledi ali odsotnost z dela.

Kako je lahko v praksi videti »subvencioniranje naprave«

Enega samega pravega načina ni. Podjetja, ki od programa nosljivih naprav dobijo največ, običajno izberejo enega od nekaj jasnih modelov in pri njem ostanejo.

Prvi model je neposreden nakup. Podjetje kupi serijo naprav, jih razdeli vsem, ki jih želijo, in z njimi ravna kot z vsako drugo delovno opremo. To dobro deluje v reguliranih panogah ali hibridnih ekipah, kjer je pomembna enotnost.

Drugi je dobroimetje za dobro počutje. Zaposleni dobijo letni znesek – recimo od dvesto do petsto evrov –, ki ga lahko porabijo za nosljivo napravo po lastni izbiri in za druge izdelke za dobro počutje. To upošteva, da si nekdo želi Garmin za tek po brezpotjih, drugi prstan Oura za spanje, tretji pa le boljše tekaške copate. Avtonomija je bistvo. (Preverite lokalne predpise: v mnogih državah se subvencije za naprave in dodatki za dobro počutje lahko štejejo za obdavčljive bonitete.)

Tretji je model sofinanciranja. Polovico plača podjetje, polovico zaposleni. Deljen strošek dejansko poveča vključenost: ljudje, ki so za napravo nekaj plačali, jo bolj verjetno nosijo dovolj dolgo, da se navada prime.

Ne glede na model je načelo enako. Naprava je last zaposlenega, podatki so last zaposlenega, vloga podjetja pa je odstraniti ovire pri začetku.

Senzorji, ki štejejo – in kaj vam povedo

Sodobna nosljiva naprava ni ena sama naprava, temveč skupek senzorjev, stisnjenih v majhno ohišje. Vsak pripoveduje drugačno zgodbo o tem, kaj se dogaja v telesu. Razumevanje tega, kaj merijo, je prvi korak k razumevanju, zakaj je ta tehnologija več kot števec korakov – čeprav števec korakov, kot bomo videli, še vedno opravi izjemno veliko dela.

1. Vsakodnevni kazalniki: koraki, razdalja, kalorije, aktivne minute

Preden se lotimo bolj eksotičnih senzorjev, je prav, da vsakodnevnim kazalnikom priznamo njihovo vrednost. Koraki, prehojena razdalja, porabljene kalorije, aktivne minute in prehojena nadstropja so prvotni podatki nosljivih naprav in za večino ljudi ostajajo najkoristnejši. Niso subtilni, za razlago ne potrebujejo trenerja in se jasno ujemajo s tem, kako človek že razmišlja o svojem dnevu: je bilo gibanja dovolj?

Te kazalnike ustvarjata drobcen pospeškomer in pri novejših napravah majhen barometrski višinomer za štetje stopnic. So temelj, na katerem je zgrajeno vse drugo. Program dobrega počutja, ki uporablja le podatke o korakih in aktivnih minutah, je še vedno zelo dober program. Globlji senzorji spodaj jih ne nadomeščajo; so dodatne plasti, ki postanejo koristne, ko je osnovna navada gibanja že vzpostavljena.

2. Optični senzorji srčnega utripa

Senzor z zeleno lučko LED na hrbtni strani skoraj vsake ure in prstana meri utrip tako, da zaznava, kako se svetloba odbija od kapilar pod kožo. Iz tega enega signala nosljiva naprava izpelje srčni utrip v mirovanju, srčni utrip med vadbo in sčasoma koristno predstavo o srčno-žilni pripravljenosti. Srčni utrip v mirovanju, ki se več tednov počasi zvišuje, je eden prvih mehkih znakov pretreniranosti, slabega spanja ali bližajoče se bolezni.

3. Variabilnost srčnega utripa (HRV)

HRV je razlika v času med zaporednimi srčnimi utripi. Sliši se ezoterično, a je najbližje temu, kar imajo nosljive naprave za merilnik stresa. Višja HRV običajno pomeni, da parasimpatični živčni sistem opravlja svoje delo in da se je telo regeneriralo. Nižja HRV pogosto kaže na nakopičen stres, slab spanec, alkohol ali bolezen. Za ljudi, ki opravljajo intelektualno delo, je spremljanje HRV skozi tedne eno najbolj poštenih ogledal ravnovesja med delom in zasebnim življenjem.

4. SpO2 (nasičenost krvi s kisikom)

Senzor z rdečo lučko LED, ki ga ima danes večina ur, ocenjuje, koliko kisika prenaša kri. Posamezne meritve so koristne na višini, zanimivejša pa je uporaba med nočnim spremljanjem, kjer lahko ponavljajoči se padci nakazujejo motnje dihanja, kot je spalna apneja – pogosto in velikokrat nediagnosticirano stanje. Nosljiva naprava je ne more diagnosticirati, lahko pa je spodbuda za pogovor z zdravnikom.

5. Faze spanja

S kombinacijo srčnega utripa, HRV, gibanja in včasih temperature kože lahko nosljiva naprava oceni čas, preživet v lahkem, globokem in REM spanju. Številke niso popolne, trendi pa so. Ljudi, ki o svojem spanju še nikoli niso resno razmišljali, pogosto preseneti, kako malo globokega spanja dobijo, ko pijejo alkohol, brskajo po telefonu ali lovijo rok. To zavedanje, ponovljeno vsako noč, je tisto, kar »več bi bilo treba spati« spremeni v dejansko vedenje.

6. Temperatura kože

Neprekinjeno spremljanje temperature kože je tiho postalo ena najkoristnejših funkcij nosljivih naprav. Majhen, a vztrajen dvig je lahko zgodnji znak, da se telo z nečim bori. Pri ženskah spremembe bazalne temperature dajo jasnejšo sliko faze menstrualnega cikla, kot jo je kdaj dalo spremljanje s koledarjem. Za vse pa je to še en podatek, ki pomaga ločiti »nekaj mi ni prav« od »nekaj zares ni v redu«.

7. Neprekinjeno spremljanje glukoze

Obliži CGM, ki so bili nekoč tehnologija le za diabetike, so na nekaterih trgih zdaj na voljo brez recepta. Skoraj v realnem času pokažejo, kako posamezni obroki, stres in spanje vplivajo na krvni sladkor. Povratna informacija je neposredna, vendar so dokazi o koristih za ljudi brez sladkorne bolezni še omejeni, zato ga je najbolje obravnavati kot neobvezno osebno orodje in ne kot kazalnik za celotno podjetje.

8. EKG in zaznavanje atrijske fibrilacije

EKG na zahtevo ni več novost. Več sodobnih ur lahko posname enokanalni EKG in opozori na morebitno atrijsko fibrilacijo, s funkcijami, ki so jih regulatorji odobrili v številnih državah. Medicinske diagnoze ne nadomeščajo, a za delovno silo v štiridesetih in petdesetih letih je lahko zgodnja spodbuda za obisk zdravnika zelo pomembna.

9. Ocene stresa in regeneracije

Večina nosljivih naprav danes združi HRV, srčni utrip, spanje in gibanje v eno samo dnevno oceno »pripravljenosti«, »telesne baterije« ali »regeneracije«. Zahtevnejši uporabniki godrnjajo nad tem, da ne vedo, kako so te ocene izračunane, a za povprečnega človeka so prava raven abstrakcije. Zid podatkov spremenijo v eno samo spodbudo: danes je težak dan, vzemite ga bolj umirjeno; danes imate rezervo, dajte vse od sebe.

Kaj delodajalci v resnici dobijo v zameno

Najbolj merljive koristi – manj bolniških dni, nižje zavarovalne premije za zdravstvo, hitrejša vrnitev na delo po bolezni – so resnične, vendar niso najzanimivejši del zgodbe. Najzanimivejši del je kulturni. V organizacijah, kjer so nosljive naprave nekaj običajnega in podprtega, postanejo običajni tudi pogovori o spanju, regeneraciji in tempu. Vodje vprašajo »kako ste spali?« tako, kot bi vprašali o vremenu. Zaposleni varujejo svoje večere, ker imajo podatke, ki kažejo, kaj se zgodi, če tega ne počnejo. Celoten ritem dela se na robovih omehča na načine, ki se v zadržanju in vključenosti pokažejo veliko prej kot v preglednici.

Jasno je treba povedati tudi, česa delodajalci ne bi smeli početi. Podatki na teh napravah pripadajo zaposlenemu. Program dobrega počutja, zgrajen okoli tega, da vodja vidi oceno spanja kogarkoli, je program, ki bo hitro in zasluženo propadel. Pravi model je zbiren, anonimen in prostovoljen. Posamezniki vidijo svoje podatke; organizacija vidi le tisto, kar zaposleni izberejo za deljenje prek prostovoljnih izzivov, ekipnih povprečij ali ciljev za celotno podjetje. V EU so podatki o zdravju posebna vrsta osebnih podatkov po GDPR, kar je še en razlog, da posamezne meritve ostanejo zasebne. Več o tem, kako najti pravo ravnovesje, v članku ali vaš program dobrega počutja dohaja zaposlene, ki spremljajo svoje zdravje?

Napravam dodajte razlog, da jih nosite

Nakup nosljive naprave je preprost del. Dosledno nošenje nekaj mesecev, kolikor traja, da se oblikuje prava navada (v povprečju približno 66 dni), je težje. Prav tu strukturirani izzivi – takšni, okoli katerih je zgrajen YuMuuv – spremenijo napravo iz pripomočka v vsakodnevni ritual. Izziv korakov da človeku razlog, da v torek zjutraj pogleda na uro. Izziv spanja mu da razlog, da ob desetih odloži telefon. Niz čuječnosti mu da razlog, da med sestanki globoko zadiha.

Naprava meri, izziv motivira, podjetje pa tiho podpira oboje. To je celotna zanka, in to je zanka, ki je večina delovnih mest še ni sklenila. Njena sklenitev – tako da zaposlenim pomagate priti do prave naprave in jim nato date nekaj zabavnega, kar lahko z njo počnejo – je ena najučinkovitejših stvari, ki jih lahko kupi proračun za dobro počutje.

YuMuuv se sinhronizira z aplikacijami Apple Zdravje in Health Connect v Androidu ter z napravami Garmin, Fitbit, Polar, Suunto, Coros, Huawei, Oura, Samsung, Withings in Zepp/Amazfit, zato lahko katera koli naprava, ki jo izberejo zaposleni, podatke neposredno pošilja v ekipni izziv. Upoštevajte, da naprave štejejo različno: v naših podatkih je povprečno dnevno število korakov segalo od približno 6.100 pri Apple Zdravje do več kot 12.000 pri napravah Polar (glejte povprečno število korakov na dan po napravah). Oglejte si tudi prednosti fitnes zapestnice in podatke nosljivih naprav v kombinaciji z družbeno motivacijo.

Če vaša ekipa že izvaja izzive in razmišljate, ali bi dodali še subvencijo za nosljive naprave, je pošten odgovor: pogosto da. Naprava naredi izzive bogatejše, izzivi poskrbijo, da naprava postane navada, skupaj pa ljudem pomagajo biti bolj spočiti, bolj aktivni in bolj uglašeni s svojimi mejami. Želite videti, kako deluje? Rezervirajte predstavitev YuMuuv.